Copyright © 1998--1999 Jeremy D. Zawodny. Dovoljenje za razširjanje in spreminjanje tega dokumenta podeljuje splošno dovoljenje GNU (General Public License). Kopija dovoljenja je dostopna na strani Ciljna skupina in namen

Spis je namenjen uporabnikom sistema Linux, tistim, ki bi se radi naučili uporabljati urejevalnik Emacs. Nastajati je začel kot kratka predstavitev na toleškem območnem srečanju uporabnikov Linuxa (Toledo Area Linux User Group) . Pozneje pa se je razrasel zaradi pomoči skupnosti, o čemer priča tudi razdelek z zahvalami.

Posebej moram poudariti, da ni v spisu skoraj nič, kar bi veljalo le za Linux, vse se nanaša na vse vrste Unixov in celo na Emacs, ki teče v okolju Microsoft Windows. A ker je ta spis del linuxovskega dokumentacijskega projekta (Linux Documentation Project), vztrajam, da je namenjen uporabnikom Linuxa, saj je nastal posebej zanje.

Tisti, ki vam je ime GNU/Linux ljubše kakor preprosto ,,Linux'' (preberite si , pa boste izvedeli, zakaj naj bi sploh kdo razločeval med tem dvojim), pa v mislih z nizom GNU/Linux nadomestite vsako omembo Linuxa v tem spisu. Ne nasprotujem utemeljitvi in bistvu vašega pomisleka, vendar ne čutim potrebe, da bi zapisal ,,GNU/Linux''. Kaj je Emacs?

Emacs pomeni različnim ljudem različno. Odvisno od tega, koga boste vprašali, boste morebiti dobili naslednje odgovore: urejevalnik besedil, odjemalec za elektronsko pošto, pregledovalnik novičarskih skupin, program za stavljenje besedila, vera, integrirano razvojno okolje, karkoli bi si želeli, da je!

Pretvarjajmo se, da je Emacs urejevalnik besedila, in sicer neverjetno zmogljiv urejevalnik besedila, pozneje pa bomo poglobljeno obravnavali to vprašanje. Emacs je napisal Richard Stallman (ustanovitelj fundacije za prosto programje, Free Software Foundation , in projekta GNU ) in ga še vedno vzdržuje.

Emacs je eden najbolj razširjenih in zmogljivih urejevalnikov v Linuxu (in Unixu) in je po priljubljenosti takoj za urejevalnikom vi. Slovi po velikanskem naboru funkcij, zmožnosti preprostega prilagajanja in po tem, da v njem ni napak. Obsežni nabor funkcij in zmožnost prilagajanja sta posledica tega, kako je bil Emacs načrtovan in izveden. Ne da bi se nameraval spuščati v podrobnosti, trdim, da Emacs ni le urejevalnik. Velik del ga je napisanega v programskem jeziku lisp. Jedro Emacsa je v jeziku C napisan popolnoma funkcionalen tolmač za jezik lisp in le najosnovnejši in nizkonivojski del predstavlja prevedena koda C, večina Emacsove kode pa je napisana v jeziku lisp. Trdimo lahko, da je v Emacs vgrajen celoten programski jezik, njegovo kodo pa lahko po potrebi spreminjamo, prilagajamo, dodajamo in tako prikrojujemo vedenje Emacsa.

Emacs je hkrati tudi eden najstarejših urejevalnikov. Dejstvo, da ga zadnjih dvajset let (?) uporabljajo tisoči programerjev, je razlog, da je zanj na voljo veliko dodatnih paketov. Ti paketi vam omogočajo, da postorite tisto, o čemer se Stallmanu, ko je Emacs začel pisati, še sanjalo ni. Več o tem pa v nadaljevanju.

Na voljo so vam številna spletišča in spisi, ki vam dajo boljši pregled nad Emacsom, njegovo zgodovino in drugim kakor pisanje, ki je pred vami. Raje kot da bi pisaril o že znanem, vam svetujem, da si oglejte nekatera od mest v razdelku . Prilagoditve in različice

Omeniti je treba, da imamo dva različna urejevalnika: GNU Emacs in XEmacs. Oba izvirata iz skupnega prednika in večina funkcij jima je skupna. To besedilo se nanaša na GNU Emacs (izrecno na različico 20.3), a večina zapisanega velja tudi za XEmacs in zgodnejše različice GNU Emacs. V besedilu se sklicujem preprosto na ,,Emacs'' in to upoštevajte. Kako dobiti Emacs?

Emacsa ni težko dobiti. Če uporabljate razširjeno distribucijo Linuxa, kot so Debian, RedHat, Slackware ali podobne, ji je Emacs zelo verjetno že priložen kot paket, ki ga namestimo z našega sredstva za distribucijo. Če Emacsa nimate, si lahko priskrbite njegovo izvirno kodo in jo sami prevedete. Obiščite spletno stran , na katerem boste našli točna navodila, kako ga dobiti. Uporaba Emacsa Zagon in izhod iz Emacsa

Kot nov uporabnik bomo Emacs verjetno najprej hoteli pognati in preskusiti. A ko bomo enkrat v njem in ga bomo želeli zapustiti, tega najbrž sprva ne bomo znali. Če ga nismo še nikoli uporabili, ga poskusimo pognati prav zdaj. V svoji ukazni lupini za pozivnikom vpišimo emacs in pritisnimo tipko Enter. Emacs bi se moral zagnati. Če se ne zažene, bodisi ne leži na poti do programov bodisi ni nameščen.

Ko pa smo uspešno pognali Emacs, se moramo naučiti, kako ga zapustiti. Vtipkati moramo ukaz C-x C-c. Pisava C-x pomeni, da pritisnemo tipko Ctrl, jo pridržimo, nato pritisnemo še tipko x, pa popustimo x in še Ctrl. V zgornjem primeru moramo za prvim delom pritisniti in pridržati še tipko Ctrl in pritisniti c, da zapustimo urejevalnik.

Morebiti se nam bodo zdeli Emacsovi ukazi sprva čudni, nenavadni in celo nerodni, še posebej, če smo vajeni urejevalnika vi. V nasprotju z urejevalnikom vi Emacs nima posebnih načinov za vnašanje besedila in ukazov.

Na kratko: ukaz emacs požene urejevalnik Emacs. Z Emacsovim ukazom C-x C-c urejevalnik zapustimo. Kaj vidimo?

Ko poženemo Emacs, njegov izpis zasede vse okno X ali zaslon, če ga poganjamo v konzoli. Na vrhu opazimo menujsko letev, na sredini nekaj besedila in nekaj vrstic na dnu.

Zaslon je podoben tej skici z znaki: +----------------------------------------------------------------------+ |Buffers Files Tools Edit Search Mule Help | | | |Welcome to GNU Emacs, one component of a Linux-based GNU system. | | | | | | | | ... | | | |---1:---F1 *scratch* (Lisp Interaction)--L1--All-------------| |For information about the GNU Project and its goals, type C-h C-p. | +----------------------------------------------------------------------+ Različica v slovenskem jeziku pa je taka: +----------------------------------------------------------------------+ |Buffers Files Tools Edit Search Mule Help | | | |Dobrodošli v GNU Emacs, sestavnem delu sistema GNU v Linuxu. | | | | | | | | ... | | | |---1:---F1 *scratch* (Lisp Interaction)--L1--All-------------| |Pritisnite C-h C-p, da dobite opis projekta GNU in njegovega namena. | +----------------------------------------------------------------------+

Opomba: Emacs navadno zasede celotno okno ali zaslon. Zgornjo skico sem okrnil, da bi jo lahko prikazal na omejenem prostoru. Ko bomo prvič pognali Emacs, bomo opazili pozdravno sporočilo. Da bi prihranil prostor, sem njegovo vsebino izpustil in jo nadomestil z znaki ,,...''. Pozdravno sporočilo navaja različico Emacsa, ki ga uporabljamo, in nas vabi, da si ogledamo dostopno pomoč na zvezi. Menujska letev

Vrhnja vrstica v Emacsovem vmesniku je menujska letev (ang. menu bar). Če poganjamo Emacs v oknih X, se bodo izbire na menuju vedle kot običajni menuji (ang. pull-down menu), do katerih pridemo z miško. Drugače pa moramo za dostop do menujev uporabiti tipkovnico z ustreznimi bližnjicami tipk, o čemer tu ne bomo govorili. Vrstica stanja in pogovorni vmesnik

Zgornja od zadnjih dveh vrstic Emacsovega vmesnika je letev stanja (ang. status bar). Na njej so podatki o vmesniku, v katerem delamo, o načinu dela v trenutnem vmesniku in podobne koristne informacije. Zaenkrat se zadovoljimo s tem, da se zavedamo obstoja te letve.

Najnižja vrstica se imenuje pogovorni vmesnik (ang. mini-buffer). Od osrednjega vmesnika (ang. main buffer) ga na zaslonu loči pravkar opisana letev stanja. Pogovorni vmesnik si lahko predstavljamo kot Emacsovo ukazno vrstico. Vanj vnašamo ukaze, ki jih dajemo Emacsu, in v njem nam Emacs izpisuje svoja sporočila in odgovore na naše ukaze.

Ugotovili boste, da tistemu, kar sem pravkar imenoval letev stanja (ang. status bar), Emacsova dokumentacija pravi načinovna vrstica (ang. mode line). Tudi Emacs prikazuje podatke o načinu ali načinih dela v trenutnem vmesniku pa tudi trenutni datum in čas, zaporedno številko vrstice, velikost datoteke, torej skoraj vse, kar bi si želeli videti v tej vrstici. Nekaj o terminologiji

Ta razdelek obravnava najosnovnejšo terminologijo Emacsa. Treba jo je poznati, da bomo lahko brali o Emacsu in ga uporabljali. Vmesniki in datoteke

Datoteka, ki jo odpremo v Emacsu, v primerjavi z nekaterimi drugimi urejevalniki ne ostane odprta ves čas dela. Namesto tega jo Emacs prebere v vmesnik (ang. buffer) v pomnilniku. Ko urejamo datoteko, se njena vsebina na disku ne spremeni, dokler vsebine vmesnika na shranimo na disk. Tako delo ima prednosti in slabosti, a trenutno je pomembno le to, da razumemo ta pristop.

Posledica tega je, da isto besedo uporabljamo v Emacsovi dokumentaciji, načinih, paketih in tako naprej. Pomeni nam trenutno vsebino datoteke v pomnilniku. Eh, omeniti je treba, da vmesnik ni nujno povezan s katerokoli datoteko na disku. Velikokrat Emacs ustvari vmesnik, v katerega bo shranil izhod ukazov, ki smo jih izvedli. Nekateri vmesniki bodo vsebovali izpis ukaza, seznam izbir, med katerimi lahko izbiramo, in podobno. Točka in območje

V Emacsovem žargonu bomo velikokrat slišali za točko (ang. point) ali o njej brali. Na splošno je točka utripalka (ang. cursor). Natančen razloček med točko in utripalko na začetku verjetno ni odločilen. Če vas muči radovednost, pa si predstavljajte razliko takole: utripalka je vidni prikaz točke. Utripalka je vselej vidna na določenem mestu trenutnega vmesnika. Točka pa, nasprotno, biva v prostoru med dvema znakoma trenutnega vmesnika. Če vidimo utripalko na črki ,o' besede ,,zob'', to pomeni, da je točka v resnici med črkama ,z' in ,o'.

Emacs tako kot številni sodobni urejevalniki omogoča urejanje vmesnika z naslednjimi funkcijami: zamikanje (ang. indent), črkovanje (ang. spell-check), preoblikovanje (ang. reformat), izrezovanje (ang. cut), prepisovanje (ang. copy), lepljenje (ang. paste) in podobno na delu besedila trenutnega vmesnika. Besedilo lahko označimo (ang. mark) s poudarjanjem (ang. highlight), tako da uporabimo miško, nato pa izvedemo ukaz le na izbranem območju besedila. Tak del besedila se v Emacsu imenuje območje (ang. region). Okna

Res je, nadaljevanje bo zmedlo marsikoga, ki je že uporabljal grafični vmesnik. Spomniti pa se moramo, da je bil Emacs razvit, veliko preden so postali priljubljeni grafični vmesniki in okenski upravljalniki.

Okno (ang. window) v Emacsu je območje na zaslonu, v njem pa je prikazan vmesnik. Ko Emacs prvič poženemo, je na zaslonu le eno okno. Nekateri ukazi (denimo pomoč ali dokumentacija) v Emacsu na Emacsovem zaslonu odpro dodatna začasna okna.

Emacsovo okno nima nič skupnega z okni X v smislu grafičnega vmesnika. Odpremo lahko dodatna okna X, v katerih prikažemo Emacsove vmesnike, denimo za vzporedno primerjavo vsebine dveh datotek, ta nova okna X pa se imenujejo v Emacsovem žargonu okviri. Berite naprej! Okviri

V Emacsu je okvir (ang. frame) ločeno okno X, ki prikazuje neki Emacsov vmesnik. A vsa so del iste Emacsove seje. Obnašajo se skoraj tako, kot če v Netscapovem Navigatorju uporabimo ukaz Alt+N. Osnovno o tipkovnici

Ta razdelek opisuje osnove igranja na tipkovnico v Emacsu. Kot pri večini zmogljivih urejevalnikov nas tudi pri Emacsu od vsega, kar lahko v njem postorimo, loči le nekaj pritiskov na tipke.

Če ste uporabnik urejevalnika vi, ste se nekaj časa morali privajati na tipke k, j, l, h, s katerimi se v njem pomikamo za vrstico navzgor ali navzdol ali za znak naprej ali nazaj. Priznajmo, da smo potrebovali nekaj ur ali tednov, da smo se jim privadili in se začeli z njimi brez težav premikati po datoteki.

Emacs se v tem prav nič ne razlikuje. Tudi tu se moramo naučiti različnih pritiskov na tipke in ukazov. Kakor v vi se moramo naučiti le nekaj osnov, pa že lahko postorimo večino dela. Sčasoma se lahko priučimo tudi drugih ukazov in si razširimo znanje, tako da znamo vedno hitreje opraviti delo. Ukazne tipke (Meta, Esc, Control in Alt)

Kot se bomo kmalu naučili, Emacs zelo pogosto uporabljamo z večtipkovnimi kombinacijami, akordi. Ker Emacs ni načinovni urejevalnik (ang. modal editor), kakršen je vi, nam ni treba pomniti, kdaj smo v ,,ukaznem'' (ang. command mode) ali ,,urejevalnem'' načinu (ang. editing mode), da bi premaknili utripalko ali izvedli ukaz. Zato večinoma le pritisnemo pravo zaporedje ukazov in Emacs nas (navadno) takoj uboga.

Tipke, ki jih Emacs uporablja najpogosteje, so v dokumentaciji navedene takole: C za tipko Control ali Ctrl in M za tipko Meta. Večina sodobnih osebnih računalnikov ima eno ali več tipk, ki so označene s Ctrl, le redki imajo tipko z oznako Meta. V mislih vselej nadomestimo tipko Meta z eno od tipk Esc ali Alt. Večinoma se tipki Esc in Alt vedeta enako.

Kadarkoli potemtakem vidite v Emacsovi dokumentaciji sklic na C-x f, to pomeni ,,pritisnite Control-x in zatem tipko f''. In če vidite omenjeno kaj takega kot M-x shell, to v resnici pomeni ,,pritisnite alt-x in vpišite besedo shell''.

Za začetnika zelo koristen ukaz je M-x apropos ali, krajše, C-h a. Ukaz apropos preišče Emacsovo dokumentacijo na zvezi in poišče vse funkcije, katerih imena ustrezajo regularnemu izrazu, ki smo ga vpisali. Po tej poti na primer zlahka poiščemo vse ukaze, ki so povezani z okviri (ang. frame). Preprosto vnesemo C-h a in vpišemo frame. Premikanje po vmesniku

Zdaj ko vemo, kaj pomenijo čudne okrajšave zaporedij tipk, je čas, da si ogledamo seznam najpogostejših ukazov za premikanje po vmesniku: tipke učinek ----------------------------------- C-p za vrstico navzgor C-n za vrstico navzdol C-f za znak naprej C-b za znak nazaj C-a začetek vrstice C-e konec vrstice C-v za celotno stran navzdol M-v za celotno stran navzgor M-f za besedo naprej M-b za besedo nazaj M-< začetek vmesnika M-> konec vmesnika C-g ustavi trenutni ukaz -----------------------------------

In natanko tako, kot bi si tudi želeli, smerne tipke (tiste s puščicami) navadno delujejo v skladu z našimi pričakovanji. Tipka vračalka (ang. backspace) pa morebiti ne. A to je druga zgodba. :-( Najpomembnejši ukazi

Zdaj ko se znamo premikati po vmesniku, ali smo že pripravljeni tudi za odpiranje in shranjevanje datotek? Morebiti celo za iskanje? Da, tu bomo našli teh nekaj najpomembnejših ukazov.

Preden pa se zapodimo med ukaze, naj na kratko pojasnim, kako delujejo.

Vsi ,,ukazni akordi'' v Emacsu (ti, ki jih zapišemo kot M-nekaj ali C-nekaj) so v resnici le bližnjice do funkcij, ki so del Emacsa. Vsako izmed funkcij lahko pokličemo po imenu, tako da vpišemo M-x ime-funkcije in pritisnemo Enter. Če pa je na tipkovnico prilepljena bližnjica do te funkcije, zadošča, da uporabimo bližnjico.

Emacsova funkcija, ki shrani vsebino vmesnika na disk, se imenuje save-buffer. Privzeto je pripeta na akord C-x C-s. Če želimo shraniti vsebino vmesnika, pritisnemo akord ali pa vpišemo M-x save-buffer in dosežemo popolnoma enak učinek.

Vsem najpogosteje rabljenim funkcijam so vnaprej prirejeni akordi. Nekaj jih navajamo spodaj. akord funkcija opis ------------------------------------------------------------------- C-x C-s save-buffer shrani trenutni vmesnik na disk C-x u undo razveljavi zadnji ukaz C-x C-f find-file odpri datoteko na disku C-s isearch-forward poišči niz znakov v smeri naprej C-r isearch-backward poišči niz znakov v smeri nazaj replace-string poišči niz znakov in ga zamenjaj replace-regexp poišči regularni izraz in ga zamenjaj C-h t help-with-tutorial poženi učenje Emacsa s prvim berilom C-h f describe-function izpiši opis funkcije C-h v describe-variable izpiši opis spremenljivke C-h x describe-key izpiši pomen akorda C-h a apropos poišči dokumentacijo z regularnim izrazom C-h F view-emacs-FAQ prikaži odgovore na pogosta vprašanja o Emacsu C-h i info izpiši dokumentacijo o Emacsu C-x r m bookmark-set označi trenutno mesto z zaznamkom C-x r b bookmark-jump skoči na zaznamek -------------------------------------------------------------------

Ko bomo uporabljali te funkcije, bomo opazili, da mnoge od nas pričakujejo vnos. Tega vselej vnesemo v pogovornem oknu, kar spominja na ukaze : v vi.

V Emacs je vgrajeno dobesedno na stotine funkcij, ki so vse dosegljive. Zgornji seznam je le izvleček ukazov, ki jih uporabljam najpogosteje. Če nas zanimajo podrobnejši opisi, kaj te funkcije počno, in želimo popolnejši seznam, pa si moramo ogledati neposredno pomoč. Dopolnjevanje s tipko Tab

Podobno kot številne priljubljene ukazne lupine v Unixu (bash, csh, tcsh...) tudi Emacs omogoča dopolnjevanje imen ukazov s tipko Tab. Resnici na ljubo je treba priznati, da dopolnjevanje ukazov v lupini bash posnema Emacs. Če ga uporabljamo v lupini, se nam bo prikupilo tudi v Emacsu.

Poskusimo ga uporabiti tako, da vnesemo M-x search in nato pritisnemo Tab. Emacs bo imenu dodal pomišljaj in tako označil, da je cel kup imen, ki se začno s tem nizom in imajo pomišljaj. Ponovimo pritisk na tipko Tab in Emacs bo prikazal vsa imena, ki se začno z izpisanim nizom. Opazimo, da Emacs za ta seznam odpre novo okno. Emacs začasno prepolovi prikazovalnik na dve okni. V enem je vmesnik, ki ga urejamo, v drugem pa seznam vseh dopolnjenih imen, ki se začno na ,,search-''. Če pritisnemo ukaz za prekinitev C-g, zapustimo okno z izbiranjem in se vrnemo v prvotni vmesnik. Prvo berilo, pomoč in strani info

V Emacs je za novince vgrajeno prvo berilo, ki nas popelje prek osnovnih ukazov za urejanje in funkcij, ki jih vsi uporabljamo. Tečaj nas tudi nauči, kako uporabljamo druge sisteme pomoči v Emacsu.

Priporočam, da si vzamemo čas in se sprehodimo po prvem berilu, če se želimo Emacsa res naučiti. Kot prikazuje zgornja preglednica, poženemo prvo berilo z akordom C-h t. Prvo berilo je namenjeno novincem, ki bi se radi sami izobrazili, napisano pa je kot začetniški tečaj.

Če poganjamo Emacs v oknih X, bomo opazili, da je skrajni menu na menujski letvi označen s Help. Ko raziskujemo, kaj nam Help ponuja, najprej opazimo, da nekaj postavk na menuju na desni strani navaja akorde ukazov, s katerim jih na hitro poženemo.

Za konec si oglejmo še, koliko dokumentacije je na voljo v Emacsu. Vpišimo M-x info ali C-h i, kar požene sistem Info, brskalnik po dokumentaciji v Emacsu. Načini v Emacsu

Načini (ang. mode) v Emacsu so povezana pravila obnašanja in sklopi funkcij, ki jih lahko vklapljamo ali izklapljamo in tako prilagodimo Emacs za rabo v različnih okoliščinah. Z načini dosežemo to, da je Emacs lahko enako primeren za pisanje dokumentacije, za programiranje v raznolikih jezikih (C, C++, perl, python, java in še številnih drugih), za izdelavo domače strani, za elektronsko dopisovanje, za branje novičarskih skupin, za vodenje seznama zmenkov in celo za igranje iger.

Načini v Emacsu so preprosto knjižnice s kodo v lispu, s katero razširjamo, prilagajamo, spreminjamo ali kako drugače izboljšujemo Emacs. Dve vrsti načinov

Imamo dve vrsti načinov: glavne načine (ang. major mode) in podnačine (ang. minor mode). Dokler se ne poglobimo vanje, razlika med njimi ni najbolj očitna, a poskusimo jo opisati.

Vsak vmesnik je v nekem trenutku le v enem glavnem načinu, poleg tega pa je lahko v več podnačinih. Glavni načini so na splošno vezani na programsko okolje ali posebna velika opravila, podnačini pa so manjše prilagoditve in manj specifični priročni programi, ki jih lahko sproti uporabljamo pri različnih večjih opravilih.

Tole je zvenelo precej abstraktno, zato raje ponazorimo z zgledom. Ko pišem neformatirano besedilo, uporabljam glavni način, imenovan text-mode. Ta način je bil mišljen za pripravo neformatiranega besedila, kot so datoteke README. Način razume, kako mora prepoznavati besede in odstavke in kaj uporabnik pričakuje pri uporabi običajnih tipk za navigacijo.

Ko pišem besedilo, ki ga bodo ljudje brali, si navadno želim, da bi bilo tudi videti lepo. Besedilo mora biti ovito (ang. word-wrapped), tako da vrstice niso predolge, in podobno. Da omogočim ovijanje besedila, poženem podnačin auto-fill. Podnačin poskrbi, da se vrstice po ,,pričakovanju'' samodejno pravilno prelomijo, ko vnašam besedilo. Ker je to podnačin, ga lahko uporabim tudi v drugih glavnih načinih. Moje ,,pričakovanje'', kaj naj bi se zgodilo ob koncu vrstice, pa je v text-mode drugačno kot takrat, ko sem na primer v načinu java-mode. Prav gotovo si ne želim, da bi bila javanska koda ovita enako kakor besedilo v slovenščini. Pa vendar hočem, da je v komentarjih javanske kode besedilo ovito! Podnačin auto-fill je dovolj pameten, da bo to sam razrešil.

Ustvarjalci različnih načinov v Emacsu so se zelo potrudili in poskrbeli, da je tisto, kar sodi k podnačinom, tudi res podnačin.

Če si ogledamo skico Emacsovega zaslona, opazimo, da načinovna vrstica kaže, v katerem načinu ali načinih je Emacs v danem vmesniku. V prikazanem primeru je Emacs v načinu ,,Lisp Interaction'', tj. privzeti način. Način je uporaben le za pisanje kode v lispu, a ker je večina Emacsa izvedena v njem, taka odločitev za privzeti način prav gotovo ni slaba, ali pač? Načini za programiranje

Najpomembneje pa je, da so Emacs ustvarili programerji za programerje. Na voljo so visoko kakovostni načini za skoraj vsakega od razširjenih programskih jezikov in tudi za nekaj manj pogostih. Tu bom na kratko opisal le nekatere od njih.

Za večino programskih načinov je značilnih nekaj skupnih lastnosti. Pogosto bodo ti načini: skladenjsko barvali (ang. syntax highlight) jezikovne prvine, samodejno zamikali in formatirali kodo v skladu s programskim jezikom, podpirali pomoč, občutljivo za kontekst in odvisno od programskega jezika, samodejno podpirali vmesnik do našega razhroščevalnika, na menujsko letev dodajali nove menuje za podporo jeziku.

Poleg tega je kar nekaj načinov, ki niso povezani z jezikom in pomagajo pri nalogah, ki so skupne številnim programskim jezikom. Pri tem mislim na podporo programom za nadzor različic, samodejno dodajanje komentarjev v kodo, izdelavo datotek Makefile, osveževanje dnevniških zapisov (ang. change log) in podobno.

Če združimo vse te načine in upoštevamo zrelost in stabilnost Emacsove kode, ugotovimo, da je izdelek primerljiv s komercialnim paketom integriranih razvojnih okolij (ang. integrated development environment, IDE) za jezike, kot sta C++ in java. Poleg tega je Emacs na voljo brezplačno, seveda! C, C++ in java

Zaradi c-jevske skladnje sta jezika C++ in java jeziku C precej podobna, in tudi način, ki podpira vse tri jezike, poleg njih pa še objective-C in IDL, je le en sam. Paket, v katerem je način podprt, je zelo zrel in lepo zaokrožen in ga dobimo s standardno distribucijo Emacsa. Imenuje se cc-mode ali tudi CC Mode.

Če iščemo najnovejšo različico ali če nas zanimajo podrobnosti, obiščimo spletno stran . Perl

V Emacs sta vgrajena dva načina za urejanje kode v perlu. Prvi se imenuje perl-mode (kot bi seveda pričakovali), drugi pa cperl-mode. Ne poznam zgodovinskih okoliščin in razlogov, zakaj sta nastala dva načina, tudi dokumentacija jih ne omenja. Zdi pa se, da je bil perl-mode razvit najprej. Je manj zmogljiv kot cperl-mode in ne prepozna nekaterih bolj zavitih perlovih jezikovnih tvorb.

Osebno uporabljam in priporočam cperl-mode, ki kaže, da ga vzdržujejo precej pogosto, ima pa tudi skoraj prav vse funkcije, ki bi si jih želeli. Najnovejša različica je dostopna na strani: .

Ne verjemite mi slepo na besedo. Raje preskusite oba načina in se odločite za tistega, ki vam bolj ustreza. Python

Python, zelo priljubljen skriptni jezik, ima tudi Emacsov način, s katerim je podprt. Ta način se ne razširja z GNU Emacs, ampak le z XEmacs. Deluje pa v obeh urejevalnikih prav dobro.

Paket za podporo načinu python-mode dobimo z uradne pythonove spletne strani . Drugi načini

Poleg že naštetih so programerjem na voljo še številni drugi načini. Ti načini pomagajo pri: ukaznih lupinah (Bash, sh, ksh, csh...), awk, sed, tcl... datotekah Makefile, dnevniških zapisih (ang. change logs), dokumentaciji, razhroščevanju.

Na voljo pa je še veliko več. Zadnji razdelek tega spisa pojasnjuje, kje najdemo druge načine in dodatke za Emacs. Pisanje

Čudoviti Emacsovi načini niso omejeni le za pomoč pri pisanju kode. Tudi pisci vsakovrstne dokumentacije lahko s pridom uporabljamo obširen nabor Emacsovih načinov. Črkovanje (način ispell)

Avtorji različnih vrst dokumentacije od časa do časa potrebujemo orodje za preverjanje pravilnosti črkovanja (ang. spellchecking). Če smo namestili program GNU ispell, lahko uporabimo ukaz M-x ispell in poženemo črkovanje trenutnega vmesnika. Če črkovalnik najde besedo, ki je ne pozna, predlaga za zamenjavo podobne besede iz slovarja in nam omogoči, da izmed njih izberemo eno ali nobene. Po zmožnostih je podoben številnim razširjenim neprostim črkovalnim paketom. HTML (način html-helper)

Če moramo od časa do časa ali celo pogosteje pripraviti spis v zapisu HTML, bomo morebiti uporabili način html-helper-mode. Paket je dostopen na strani , tako kot tudi spremna dokumentacija in dodatki.

Kot kaže ime paketa, način html-helper-mode predvsem pomaga tistim piscem, ki se lotevajo pisanja dokumentov v zapisu HTML na roko, po starem. TeX (tex-mode)

Če pišemo v TeXu, je priročno, da nam Emacs sproti barva ukaze, besedilo v nekaterih oklepajih in kar je še take oblikovne krame. Način tex-mode se potrudi in stori to samodejno.

Čeprav ne pišem več pogosto v TeXu, mi je nekdaj ta način zelo pomagal, da je postalo moje pisanje preglednejše. SGML (sgml-mode)

Spis, ki ga prav zdaj berete, je bil pripravljen v jeziku SGML in pozneje zelo verjetno pretvorjen v drug zapis, v katerem ga prebirate. Način sgml-mode podpira osnove dokumentov SGML: preverjanje njihove skladenjske pravilnosti, skladenjsko barvanje, premikanje po značkah in še marsikaj. Način je del standardne distribucije Emacsa. Drug načini

Poleg naštetih je seveda še kup drugih načinov, ki nam olajšujejo življenje. Vzorec bolj priljubljenih za pokušino: Nadzor različic (način vc)

Način vc je vmesnik do razširjenih sistemov za nadzor različic (RCS, SCCS in CVS). Omogoča preprost vnos in povrnitev nadzorovanih datotek, pomaga upravljati različice in izdaje programov ter podobno. Je del standardne distribucije Emacsa in je obširno opisan v Emacsovi dokumentaciji. Način za ukazno lupino

Zakaj bi morali skočiti v drugo okno X ali navidezno konzolo zgolj zato, ker bi radi pognali nekaj ukazov v ukazni lupini? Storimo to v Emacsu in si prihranimo trud. :-)

Ukaz M-x shell v Emacsovem vmesniku požene ukazno lupino. V njej lahko postorimo skoraj vse, kar lahko postorimo v pravi ukazni lupini. Ne moremo pa poganjati programov, ki zahtevajo celotno okno; taka sta na primer vi ali pine. Emacs se s pravo ukazno lupino pogovarja v ozadju.

Ker je ta način del standardne distribucije, najdemo navodila za rabo v priloženi dokumentaciji. Telnet in FTP

Zakaj bi morali preklopiti v drugo okno X ali navidezno konzolo zgolj zato, ker bi radi pognali programa telnet ali ftp? Tudi za to ni pravega razloga, oboje lahko postorimo v Emacsu in si prihranimo trud. (Ste opazili, da sem se začel ponavljati?)

Enako kot ukazno lupino v Emacsu poženemo tudi programa telnet ali ftp. Uporabimo ukaza M-x telnet ali M-x ftp in ju preskusimo sami. Dokumentacija pa nam bo pomagala razreševati zoprne podrobnosti. Man

Zakaj bi morali preklopiti v drugo okno X ali navidezno konzolo zgolj zato, ker bi radi prebrali strani man? To lahko storimo iz Emacsa in si prihranimo trud. (Obljubljam, da se ne bom več ponavljal.)

Enako kot ukazno lupino v Emacsu poženemo tudi pregledovalnik strani man. Uporabimo ukaz M-x man in ga preskusimo. Več si lahko preberemo v dokumentaciji. Ange-FTP

Citat iz navodil za ange-ftp: Ta paket se trudi, da bi bil dostop iz GNU Emacs do datotek in imenikov prek protokola FTP čim bolj preprost in pregleden. Podmnožica skupnih rutin za delo z datotekami je razširjena za delo s programom FTP.

To pomeni, da datoteke v oddaljenih sistemih uporabljamo, kot da bi bile v lokalnem sistemu. Če moramo urediti datoteko v drugem sistemu, Emacsu z imenom sistema na poti do datoteke povemo, kje naj jo odpre, Emacs pa bo poskrbel za vse drugo in dobil datoteko iz oddaljenega sistema. Ko datoteko shranimo z običajnim ukazom C-x C-s, bo ange-ftp prestregel klic funkcije za shranjevanje in sam datoteko zapisal v oddaljeni sistem.

Skladnja za označevanje datotek je takole razširjena... Datoteko ,,moja-datoteka.txt'' uporabnice ,,metka'' v njenem imeniku ,,naloga/podatki'' oddaljenega sistema ,,kjer.koli.si'' odpremo z ukazom C-x f, tako da za pot navedemo: /metka@kjer.koli.si:naloga/podatki/moja-datoteka.txt

Tudi ta paket je del standardne distribucije Emacsa in obširnejša navodila zanj najdemo v Emacsovi standardni dokumentaciji.

Zahvaljujem se Etiennu Grossmannu () za zgornji zgled. Emacs po meri

Emacs si ukrojimo po meri, tako da spremenimo kodo v lispu. Nastavimo lahko spremenljivke, ki vplivajo na vedenje Emacsa, ali dodamo nove funkcije, s katerimi dosežemo nove učinke ali pa z njimi nadomestimo obstoječe funkcije. Začasno prilagajanje

Če si skušamo Emacs prilagoditi, bomo zelo verjetno najprej želeli, da bi bile spremembe le začasne. Če ga namreč pri prilagajanju (ang. customization) zelo močno polomimo, Emacs samo zapustimo z običajnim ukazom C-x C-c in spet poženemo. Ko pa se odločimo, katere spremembe želimo ohraniti, jih lahko dodamo v svojo osebno datoteko .emacs in njihov učinek se bo poznal ob vsakem zagonu Emacsa. O tem govorimo v naslednjih razdelkih. Prirejanje vrednosti spremenljivkam

Emacs najpreprosteje spremenimo, tako da spremenljivkam, od katerih je odvisno njegovo obnašanje, določimo prave vrednosti. Lispova koda, s katero spremenljivki priredimo vrednost, je videti takole: (setq ime-spremenljivke nova-vrednost)

Pri tem je ime-spremenljivke ime spremenljivke, ki ji prirejamo vrednost, nova-vrednost pa vrednost, ki jo prirejamo (V lispovem žargonu pravimo, da spremenljivko povežemo z vrednostjo.) Lispova funkcija setq ustreza prireditvenemu operatorju (navadno predstavljenim z znakom =) v drugih programskih jezikih.

Opomba: Na tem mestu preskakujem številne podrobnosti, da bi ostal razumljiv. Mnogi poleg te uporabljamo še podobne lispove funkcije, kot je set ali celo setq-default. Če vam zares zanima, čemu so namenjene, si oglejte Emacsov priročnik o jeziku lisp.

Oglejmo si vrstico iz moje datoteke .emacs: (setq-default transient-mark-mode t)

Spremenljivka transient-mark-mode nadzoruje, ali bo območje, ki ga izberemo, označeno poudarjeno ali ne. V številnih uporabniških programih v GUI s klikom z miško in premikom miške označujemo besedila, pri tem pa postane besedilo označeno z inverznim videom ali ustreznimi barvami. Emacs stori podobno, če je spremenljivka transient-mark-mode nastavljena na neprazno (ang. non-nil) vrednost.

Kakšno vrednost?

Počasi. Potrebna je kratka zastranitev. Večina programskih jezikov pozna logični vrednosti resnično in neresnično. V jezikih C in C++ je logična vrednost spremenljivke enaka resnično, če je njena vrednost različna od nič. V perlu je logična vrednost enaka resnično, če je vrednost spremenljivke različna od nič ali od null. ???????Prevod??????? V lispu gre za enako zamisel, le imena in oznake so drugačni.

Logična vrednost resnično je v lispu navadno označena kot t in neresnično (ali null) kot nil. Enako kot v drugih jezikih je vsaka vrednost, ki je različna od neresnično, vzeta kot resnično.

Če si želimo ogledati popoln opis, na kaj vse vpliva spremenljivka transient-mark-mode, uporabimo pomoč na zvezi. Vpišimo C-h v ali M-x describe-variable in nato transient-mark-mode. Če smo leni, si lahko pomagamo s tipko za dopolnjevanje Tab. Vpišimo le začetni kos imena spremenljivke in pritisnimo tipko Tab. Če smo že zapisali dovolj velik del njenega imena, da jo lahko Emacs enoznačno določi, bomo takoj dobili njeno ime izpisano v celoti.

Druga spremenljikva, ki jo pogosto nastavljamo, je fill-column. Spremenljivka pove, kako širok je zaslon, da more Emacs v načinu auto-fill-mode glede na to primerno ovijati besedilo. Če si želimo kar najnazorneje ogledati njen učinek, jo nastavimo na absurdno majhno vrednost: (setq fill-column 20)

A zgolj zapis tega izraza še ne stori nič. Emacsu moramo povedati, naj zapisani ukaz tudi izvede (ang. evaluate). Utripalko postavimo na konec izraza in vtipkajmo C-x C-e. To pokliče funkcijo eval-last-sexp, če vas že zanima. Ko to storimo, opazimo, da se je v pogovornem oknu na dnu zaslona izpisala vrednost 20 (ali karkoli že ste uporabili za nastavitev). To je tudi vrednost funkcije, ki smo jo pravkar uporabili.

Da bi se prepričali, kako ovijanje po novem deluje, vpišimo stavek ali dva. Če imamo omogočen podnačin auto-fill-mode (a ga verjetno nimamo), opazimo, da se besedilo ovija pred 20. stolpcem. Drugače pa zatem, ko smo vnesli nekaj besedila, pritisnemo M-q. To pokliče funkcijo fill-paragraph, ta pa ovije besedilo zadnjega odstavka. Zveze z datotekami

Emacs lahko tako prilagodimo, da bo določeno opravilo samodejno opravil vsakič, ko odpremo datoteko določene vrste. To je podobno nekaterim GUI, ki samodejno poženejo namenski program (ang. application) vsakič, ko kliknemo ikono datoteke določenega vrste. Ali želimo, na primer, da Emacs samodejno preklopi glavni način v text-mode vsakič, ko odpremo datoteko s končnico .txt? V resnici se je to že zgodilo. :-) No, pa naročimo Emacsu, naj datoteko ,,README'' vselej odpre v načinu text-mode. (setq auto-mode-alist (cons '("README" . text-mode) auto-mode-alist))

Hmm?

Da se ne bi poglabljali v programiranje v lispu, ki za občutek razumevanja ni nujno potrebno, škodi pa tudi ne, če se ga naučimo, naj zaenkrat zadošča, če povemo, da spremenljivka auto-mode-alist obsega seznam parov. Vsak par je sestavljen iz regularnega izraza in iz imena Emacsovega načina. Če ime datoteke, ki jo odpiramo, ustreza kateremu od regularnih izrazov (v našem primeru nizu ,,README''), bo Emacs pognal način, ki smo ga podali.

Na prvi pogled zamotana skladnja zgornjega zgleda je taka zato, ker dodajamo seznamu parov nov par. Najbrž ne bi hoteli, da spremenljivki auto-mode-alist zgolj priredimo novo vrednost in pri tem izgubimo vse že nastavljene pare.

In če bi želeli, da Emacs samodejno uporabi način html-helper-mode vsakič, ko odpremo datoteko s končnico .html ali .htm, bomo v svojo datoteko .emacs dodali vrstici: (setq auto-mode-alist (cons '("\\.html$" . html-helper-mode) auto-mode-alist)) (setq auto-mode-alist (cons '("\\.htm$" . html-helper-mode) auto-mode-alist))

Število možnosti je res neomejeno. Uporaba datoteke .emacs

Po tem, ko smo v Emacsu že preživeli nekaj časa in dobili občutek, kaj lahko storimo s prilagajanjem, bomo morebiti želeli prilagoditve spremeniti v trajne (ali jih vsaj ohraniti do naslednje spremembe). Če uporabljamo Emacs vsak dan, bomo opazili, da se velikost datoteke .emacs s časom povečuje. To je zelo dobro, saj kaže, da smo ugotovili, kako naj Emacs učinkovito služi našim željam. Velika škoda je, da se enako ne vede še več programov.

Vsakič, ko poženemo Emacs, ta najprej v našem domačem imeniku poišče datoteko .emacs. V njej je koda v lispu, ki jo želimo pognati ob vsakem zagonu programa Emacs, s tem pa omogočimo prilagajanje, o katerem smo pravkar govorili.

Še en zgled iz moje datoteke .emacs: (setq inhibit-startup-message t)

Spremenljivka inhibit-startup-message odloča, ali bo Emacs ob zagonu izpisal pozdravno sporočilo ali ne. Ko bomo Emacs uporabljali že nekaj časa, nam bo pozdravljanje verjetno šlo pošteno na živce. Sam sem znal uporabiti pomoč in poiskati način, kako pozdravljanje izklopim.

Za nalogo v domačem imeniku ustvarimo datoteko .emacs in vanjo dodajmo navedeno vrstico. Zapustimo Emacs in ga spet poženimo. Pozdravnega sporočila ob novem zagonu ne bi smelo biti.

Pogosto bomo v zvezi z Emacsom ali katerim od spremnih paketov prebrali nasvet, kako lahko s primerno kodo v datoteki .emacs prilagodimo delovanje.

V datoteki z odgovori na najpogostejša vprašanja, dosegljivi z C-h F, je nekaj predlogov v zvezi s prilagajanjem, ki nas bodo morebiti zanimali. Paket za prilagajanje

Ko je Emacs rasel in se vse bolj razvijal, se je nekdo domislil, da ,,mora biti za novince še kak lažji način, da bi si ga prilagodili''. Nastal je paket za prilagajanje customize.

Paket ponuja preprostejše prilagajanje delov Emacsa. Preskusimo ga tako, da na glavnem menuju Help obiščemo podmenu Customize ali pa vtipkamo M-x customize.

Možnosti za prilagajanje so razvrščene v logične skupine, denimo ,,Editing'', ,,Programming'', ,,Files'' in podobno. Nekatere skupine imajo nove podskupine.

Če si Emacs prilagodimo s tem vmesnikom, bo spremembe vpisal v našo datoteko .emacs. To je zelo priročno, saj si jih lahko ogledamo in po potrebi sami popravimo.

Ker ne uporabljam vmesnika za prilagajanje ,,Customize'', žal ne morem veliko povedati o njem. Zaslon oken X

Kot vsak lepo vzgojen namenski program tudi Emacs upošteva sredstva (ang. resource) oken X. S tem poudarjamo, da lahko začetne nastavitve, denimo za barve, geometrijo okna in podobne lastnosti oken X, opravimo enako kot pri programih xterm, nxterm in sorodnih.

Za ponazoritev navajam ustrezne vrstice iz svoje datoteke ~/.Xdefaults: emacs*Background: DarkSlateGray emacs*Foreground: Wheat emacs*pointerColor: Orchid emacs*cursorColor: Orchid emacs*bitmapIcon: on emacs*font: fixed emacs.geometry: 80x25

Opomba prevajalca: Uporabniki, ki pišemo v razporedu ISO-8859-2, imenovanem tudi Latin-2, bomo raje uporabili enakovredno pisavo s šumniki, če jo seveda imamo nameščeno v sistem: emacs*font: -misc-fixed-medium-r-semicondensed--13-120-75-75-c-60-iso8859-2

Za obširnejša navodila o sredstvih X si moramo ogledati strani man, ki so posvečene oknom X, man X.

Chris Gray () pripominja: Zdi se, da se v distribuciji Debian datoteka ~/.Xdefaults ne uporablja. Namesto vanjo lahko postavimo ukaze z enakim uspehom v datoteko /etc/X11/Xresources/emacs, pa bomo dobili enako pisane barve kakor takrat, ko smo uporabljali RedHat. Priljubljeni paketi

Poleg številnih Emacsovih načinov je na voljo še veliko dodatnih paketov (ang. package). Imenujem jih paketi, ker so več kot le novi načini. Navadno zajemajo posebne priročne programe (ang. utility) ali pa so tako obsežni, da bi bila oznaka ,,načini'' do njih krivična. V nekaterih primerih pa gre za tako programsko opremo, ki razširja ali združuje druge Emacsove načine ali pakete. Definicija ni popolnoma jasna, a zadošča taka, kot je. VM (poštni program)

Navedek iz odgovorov na najpogostejša vprašanja o VM: VM (View Mail) je podsklop v Emacsu za branje in odpošiljanje pisem znotraj Emacsa. V njem so ukazi, ki jih pričakujemo in potrebujemo za delo s pošto, na primer pripravo odgovorov na pisma, shranjevanje pisem v mape, brisanje pisem in podobno. Poleg teh so na voljo še ukazi za pripravo izvlečkov in povzetkov (ang. digest), posredovanje prejetih sporočil drugim, urejanje sporočil po različnih merilih...

Ko sem začenjal delati z Emacsom, sem nekaj časa uporabljal VM. Zdelo se mi je, da je pravi nadomestek za Pine, Elm ali večino podobnih poštnih programov. A za branje pošte in novic želim uporabljati le en program. VM se razvija še danes in je dobro podprt.

Na voljo je na spletni strani . Gnus (program za pošto in novice)

Navedek iz priročnika za GNUS: Gnus je laboratorij za branje sporočil. Omogoča nam, da si skorajda vse ogledamo, kot bi bilo novica v novičarski skupini. Z njim lahko beremo elektronsko pošto, pregledujemo imenike ali uporabljamo program ftp. Z njim celo beremo novičarske skupine. Gnus poskuša ponuditi uporabnikom, ki berejo novičarske skupine, tisto, kar daje Emacs uporabnikom, ki urejajo besedilo. Gnus uporabnika pri tem nikakor ne omejuje in mu pomaga razširiti Gnus, da se vede po uporabnikovih željah. Program ne sme upravljati ljudi, ti morajo imeti možnost, da s programom storijo ali starejo, karkoli želijo!

Najbrž ste opazili, da trenutno uporabljam za branje pošte in novičarskih skupin paket GNUS. GNUS se še vedno razvija in je dobro podprt.

Na voljo je na spletni strani: . BBDB (rollodex)

BBDB je ime za Insidious Big Brother Database, program vrste rollodex. Deluje dobro v povezavi z drugimi Emacsovimi programi za pošto (tudi z VM in GNUS).

Na voljo je na spletni strani: . AucTeX (še en način za TeX)

AucTeX je še en način urejanja datotek TeX.

Navedek s spletne strani za AucTeX: AUC TeX je razširljivi paket za pisanje in oblikovanje datotek v zapisu TeX za večino različic urejevalnika GNU Emacs. Podprti so številni različni paketi s texovimi makroukazi, tudi s paketi AMS TeX, LaTeX in TeXinfo.

Na voljo je na spletni strani: . Drugi viri

Ta razdelek govori o knjigah, spletnih straneh, novičarskih skupinah, seznamih elektronskih naslovov in podobnih krajih, na katerih je najti gradivo o Emacsu. Knjige

Na voljo je le nekaj zares dobrih knjig za učenje Emacsa. Poleg tega bomo ugotovili, da je v številnih knjigah o Linuxu in Unixu tudi poglavje, posvečeno Emacsu (in urejevalniku vi). Learning GNU Emacs

Avtorji: Debra Cameron, Bill Rosenblatt, Eric S. Raymond

Izdajatelj: O'Reilly & Associates -

Knjigo lahko kupimo s popustom pri Amazon.com z njihovim družabniškim programom:

Komentar: To je verjetno najboljša knjiga za novince. Potem ko smo si ogledali pričujoči HOWTO in se sprehodili po odgovorih na najpogostejša vprašanja, je ta knjiga najprimernejši in najbolj izčrpen vodnik. Writing GNU Emacs Extensions

Avtor: Bob Glickstein

Izdajatelj: O'Reilly & Associates -

Knjigo lahko kupimo s popustom pri Amazon.com z njihovim družabniškim programom:

Komentar Potem ko smo Emacs že nekaj časa uporabljali in se odločili, da napišemo lastni način ali pa opravimo kakšno bolj zahtevno prilagoditev, nam bo ta knjiga morebiti koristila. Četudi nas ne poskuša naučiti jezika lisp, premore kratek uvod v ta jezik. Programming in Emacs Lisp: An Introduction

Avtor: Robert J. Chassell

Iz datoteke README: To je osnovni uvod v programiranje v Emacsovem jeziku lisp za vse, ki niso programerji in jih programiranje morda niti ne zanima, a bi si radi prilagodili računalniško okolje ali ga razširili.

Priročnik je v celoti na voljo za brezimni ftp v strežniku GNU FTP: .

Lepo tiskana knjiga je na voljo tudi pri Amazon.com prek njihovega družabniškega programa: .

Komentar: Knjiga je dober uvodni priročnik v Emacsov lisp in je primerna tudi za tiste, ki nismo dolgometražni programerji. The GNU Emacs Lisp Reference Manual

Avtor: Richard Stallman

Izdajatelj: The Free Software Foundation -

Priročnik je v celoti na voljo za brezimni ftp v strežniku GNU FTP: .

Komentar: Knjiga je ključni vodnik (ang. definitive guide) po programskem jeziku Emacs Lisp. Spletišča EMACSulation

EMACSulation je ime kolumni, ki jo piše Eric Marsden za revijo na zvezi Linux Gazette, dostopno na spletišču . Ob pisanju teh vrstic je bil zadnji članek . Na koncu članka so napotki, kje najti prejšnje dele. Novičarske skupine

Povežimo se s svojim krajevnim strežnikom za novičarske skupine in poiščimo tiste, ki imajo v imenu niz ,,emacs'', pa jih bomo nekaj gotovo našli. Moj strežnik posreduje naslednje skupine: comp.emacs comp.emacs.sources gnu.emacs gnu.emacs.bug gnu.emacs.help gnu.emacs.sources Seznami elektronskih naslovov

Edini seznam elektronskih naslovov, za katerega vem, da je namenjen uporabnikom Emacsa, združuje uporabnike različice Emacsa za Micro$oftov sistem Windows NT. Več o tem na seznamu odgovorov na najpogostejša vprašanja o NT-Emacs . Arhiv za Emacsov lisp

Navedek iz datoteke README iz arhiva za Emacsov lisp: Arhivi za Emacsov lisp v strežniku ftp.cis.ohio-state.edu obsegajo različne koščke in pakete kode v Emacsovem lispu. Emacsov lisp je jezik za razširitev urejevalnika GNU Emacs, ki ga izdaja Free Software Foundation. Čeprav je večina kode za Emacsov lisp zajeta v distribucijo za GNU Emacs, so mnogi napisali pakete za vmesnike do drugih sistemov, za boljšo podporo urejanju v programskih jezikih, ki jih uporabljajo, dodali povsem nove funkcije ali pa spremenili privzeto vedenje Emacsa. Večino vsebine tega arhiva so pripravili posamezniki in jo poslali v javnost prek internetnih seznamov elektronskih naslovov ,,info-emacs'' ali ,,info-gnu-emacs'' in novičarskih skupin ,,comp.emacs'', ,,gnu.emacs'' ali ,,gnu.emacs.sources''.

Arhivi so na voljo za brezimni dostop ftp na spletišču .

Opomba: Kolikor vem, arhiv za Emacsov lisp počasi zastareva. Nove ali osvežene pakete vidim na njem le poredko, čeprav vem, da so na voljo in da so celo priobčeni v novičarski skupini comp.emacs.sources. (Prosim, popravite me, če se motim.) Zahvale

Pri nastajanju tega spisa so pomagali naslednji pisci: Robert Vollmert Larry Brasfield Etienne Grossmann Thomas Weinell Adam C. Finnefrock Chris Gray Robert J. Chassell Isaac To Matteo Valsasna Tijs van Bakel